Zbirka zgodb "Bilo jednom u Beogradu" je, kot bi rekel Mihiz, nekakšna "avtobiografija o drugih". To "drugo" je v tem primeru Beograd, kakršen je bil nekoč, zdaj pa obstaja le še v spominih. Kot že naslov namiguje, avtor o tem mestu govori z nostalgijo in melanholijo, torej pristransko, a z veliko ljubezni.
Čeprav so "pokrajine otroštva" v zbirki jasno označene, so hkrati del univerzuma, ki ga vsi prepoznamo: sveta odraščanja in dozorevanja. To obdobje je v zgodbah prikazano na rahlo protisloven način: v pomanjkanju materialnih dobrin, vendar v izobilju bogastva in opojne intenzivnosti življenja.
Kdor si želi vrniti v "pokrajine otroštva" in se ob tem simbolično zapeljati na starem tramvaju, mora preprosto prebrati to knjigo. Užival bo ne le v spominih na nekdanji Beograd, temveč tudi v času, ki se nikoli več ne bo vrnil.
"Zgodbe, napisane v lepem jeziku in slogu, preprosto in brez patetike, so poklon nekemu minulemu Beogradu."
(Rada Saratlić, Politika)
