Kraj puta

Trije »hierarhi«, v posvetnem življenju zgolj pesniki in kronisti, globoko v sebi pa pustolovci, se v dramatičnih letih odpravijo na popotovanje, da bi popisali cerkvene posesti, a tudi poiskali odgovore na nekatera večna vprašanja. Krenejo iz Dušanove prestolnice Prizren, ker »ne vedo, ali jo bodo še kdaj videli«, da bi končali na Sinaju, kjer se je Gospod prikazal Mojzesu. Na poti se zadržujejo v Solunu, Jerisosu, Hilandaru, Kijevu, Moskvi, Jeruzalemu in koptskem Kairu – krajih, ki so toponimi modrosti in vere. Kljub temu roman ni niti filozofski, niti teološki, niti mističen (tudi ko se kot spremljevalec pojavi hudobec sam), pa vendar je malo od vsega tega. Lahko ga uvrstimo med pustolovske, morda celo pikareskne romane, pod pogojem, da pod pustolovščino ne razumemo le nenavadnih dogodkov na poti - neviht, požarov, izsiljevanj in zarot, izgube v podzemnem labirintu, tavanja po puščavi - ampak tudi enako vznemirljive dogodivščine duha. Bralci bodo skupaj z junaki tega romana križarili po morju in kopnem, skozi zapeljive in surove pokrajine, a tudi skozi neskončni prostor in čas, kar zahteva pogum duha, ki že od nekdaj žene popotnike in puščavnike, kot junak romana pravi, "edini pravi filozofi današnjega časa."