»... V goščavi, ki se nama je zdela neprehodna, išče skrite poti, razprostira zelene zavese kot s čarobno palico. Po napornem vzponu sva končno prispela do jase, s katere sva prvič zagledala jamo. Starka, brez pretiranih gest, nam je dala vedeti, da smo blizu cilja in da gremo lahko odslej sami. Nagrado je sprejela s hvaležnostjo, vendar ni hotela narediti niti koraka bližje bivališču tujega ljudstva, za katerega je bila zdaj prepričana, da ga varujejo zlobni duhovi, je enako odločno skrivala svoj obraz pred objektivom kamere, saj se je bala, da bo njena duša končala v majhni črni škatli in tam ostala ujeta za vedno.
Kot se je kasneje izkazalo na risbah v jamah, takšno strahovanje, ki je bilo razširjeno med mnogimi plemeni v južni Afriki, izhaja iz verovanja staroselcev Bušmanov, da vse, kar je naslikano, pripada ustvarjalcu. Lovci so tako risali divjad, ki so jo želeli uloviti, ljudi pa so upodabljali le v redkih primerih, običajno le, če so jih videli kot sovražnike.
...Ker domači igralci nikakor niso uspeli najti poti do mreže nasprotnika, so navijači vdrli na igrišče in odločili, da morajo somalskemu sodniku natančno pregledati prostor okoli gola Zaira ter odstraniti „džudžua“. Če mislite, da je sodnik prekinil igro, se motite. Nasprotno, z resnim pristopom je skupaj s pomočniki preiskal vsako travo in ob očitnem sumu gledalcev sklenil, da „džudžua“, vsaj na tem mestu, ni prisoten. Tako se je zgodilo, da je ekipa Zaira – bodisi s pomočjo „džudžua“ bodisi brez njega – zapustila Lusako kot zmagovalec. Ker je Zambija pred tem prepričljivo premagala vse nasprotnike, je bil poraz na domačem igrišču mogoče razložiti le z delovanjem nadnaravnih sil...
