Roman, ki nikogar ne bo pustil ravnodušnega in obnavlja večno uničujoče vprašanje, ali smo izvedeli vse pomembno o svojih najdražjih? Ali smo se dovolj poslovili – v življenju? Z drugimi besedami, ali je mogoče naknadno »zapolniti vrzeli«, vsaj kot način oživitve »osebne utopije«? Roman Krpanje pajčevine opisuje ganljiva prizadevanja sina, da bi obnovil raztrgane vezi družinskega tkiva, ponovno vzpostavil usodno pomembne podrobnosti iz očetovega življenja, da bi nato sestavil koščke bolečin, a tudi izjemne usode v težkem času, ko je bila družina edino zatočišče in obramba pred političnim in vsem drugim nasiljem.
»V neusmiljenem spraševanju se pisatelj – tako kot Danilo Kiš – v iskanju očeta, ki je bil za časa svojega življenja pogosteje odsoten kot prisoten, podaja na pot bolečih spominov vse do okrutnega spoznanja, da tega, kar je bilo, nikakor ni več mogoče obuditi." (Iz recenzije Mileta Aćimovića Ivkova)
"S spajanjem mozaika tragične usode, z merjenjem tako splošnosti kot podrobnosti na najbolj občutljivi lestvici je pisatelj v romanu Krpljenje pajčine postavil spomenik neizmernemu človeškemu trpljenju in trpljenju." (Rada Saratlić, Politika)
