Kleopatra

Pripoved Emila Ludwiga o življenju Kleopatre je briljantna psihološka študija kraljice in dveh moških, s katerima bo za vedno povezano njeno ime: Cezarja in Antonija. Namesto ekscentrične zaljubljenke nam samosvoj avtor pokaže pristno in globoko ljubico, mater in borko. Upodobitev Emila Ludwiga uporablja zgodovinsko gradivo, ki so ga zapustili Plutarh in drugi antični avtorji. Vendar se zunanja dejstva umaknejo pred opisom notranjih procesov: Ludwigova »Kleopatra« je predvsem domiselno zasnovana zgodba o duši egipčanske kraljice. Tisto, kar postane vidno, ni, kot bi pričakovali, zapeljiva kurtizana, lesketajoča se v vseh barvah ženstvenega spektra, ki je s svojim eksotičnim šarmom očarala Cezarja in Marka Antonija, temveč pristno ljubeča, plemenito misleča ženska in borka. Za Egipt, ki je bil v središču svetovnih političnih zapletov. »Naj moji bralci,« je zapisal Emil Ludwig, »vzamejo to predstavitev kot prispevek k zgodovini človeškega srca, na kateri delam že trideset let.«