Rembrandt

»Krstila ga je za Rembrandta; in ker si je njegov oče v tisti pustošni dobi sveta ustvaril dom, sta naredila prvi korak k državljanstvu – in tako je lahko njun sin dobil pravi priimek: Rembrandt Harmenzoon van Rijn. Kakor je deček rasel, je bilo vse bolj opazno, da je pameten in željan učenja, njegovi so upali, da se bo »dvignil nad [njihovo] skromnost; šel na gimnazijo in morda postal doktor na slavni akademiji tukaj v svojem rojstnem mestu Leyden in postal ponos družine.« In tako je tudi bilo. Medtem ko so njegovi bratje in sestre kovali, pilili in šivali, je Rembrandt sedem let vsako jutro hodil v gimnazijo, bral klasike, se uril v govoru in pisanju, in naposled, seznanjen s teologijo in filozofijo, opravil izpit. Zelo verjetno je bil najponosnejši dan v očetovem življenju, ko je šel s svojim štirinajstletnim sinom v mesto, v vzvišeno impozantno stavbo - univerza, in ga opazoval, kako z neznanimi črkami piše svoje ime v veliko knjigo: ‘Rembrandtus Harmanni Leydensis, 20. maj 1620. Študent. Živi pri starših.’ Toda Rembrandt ni želel ostati na univerzi. Mu je bil duh teh dvoran preveč puritanski, sovražen modrosti? V knjižnici so ga bolj kot knjige pritegnile slike; omamljen je postajal pred portreti in rad je šel v stražarnico, da bi videl še druga dela. Na domu svojih bogatih tovarišev je brskal po jedkanicah in gravurah; najbolj od vsega pa se je rad zadrževal pred veliko Lucasovo sodbo v Guildhallu. Rembrandt je hotel biti slikar.«