Mabel’s Mistake

Bila je jesen, eden tistih milih indijskih poletnih dni, ki bi te, če bi zaprl oči, spomnil na Andaluzijo, ko so pomarančevci odgnali svoje cvetove, zreli sadeži pa so se še vedno držali njihovih vej in svojo zlato zrelost zakopali v hladno, zeleno listje in popke dišečega snega. Kljub temu, razen v okusnem vzdušju, da vas jesenski sončni zahod ne bi spomnil na katero koli drugo deželo kot na našo. Kajti katero drugo podnebje je dalo belim krilom zmrzali moč, da so to bogato kombinacijo rdeče, zelene, zlate in temno vijolične barve v eni sami noči raztrosile po tisočih gozdovih? Katera druga dežela je kdaj videla, da je sonce zašlo nad svet zelenega listja in vzšlo, da bi našlo isto listje, ki se je kopalo v morju briljantnih odtenkov, dokler vzhod ni obledel zaradi njegove čudovitosti? Resnično, v tem mirnem indijsko-poletnem mraku ni bilo ničesar, kar bi te spominjalo na katero koli drugo deželo, razen na njeno tišino in balzam odmirajočih cvetov, ki svoje življenje predajajo mrazu. A asociacijske vezi so hitre in skrivnostne, prizori, ki prebujajo reminiscenco, pa so včasih povsem nasprotni prebujenemu spominu.