Wives and Widows

"Pri desetih letih sem postala gospodarica kamnite kmečke hiše in obsežnih zemljišč v notranjosti Pensilvanije, z železniškimi obveznicami in bančnimi delnicami, ki so mi v življenju zagotovile neodvisnost. Nikoli, nikoli ne bom pozabila, kako osamljeno sem se počutila tistega dne, ko so mojo mamo odnesli iz domače hiše in jo je njen mož položil na cerkveno dvorišče za vasjo. Najhujše trpljenje vedno doživimo v otroštvu. Moja mati je bila mrtva. Še vedno sem čutila njene zadnje poljube na svojih ustnicah, ko sem se usedla v tisti pusti salon in čakala na nekoga, od katerega se je pričakovalo, da me odpelje iz mojega dragega starega doma v njegov. Okno gleda v polje bele detelje, kjer so se zaspano pasle krave in jagnjeta, kakor sem jih videla že stokrat; sedaj pa me je njihova mirnost žalostila. Čudno se mi je zdelo, da tako zadovoljni stojijo tam, da jim bela detelja pada iz ust, jaz pa odhajam za vedno. Mamin kanarček, ki je visel na oknu, je začel veselo peti nad mojo glavo, kot da v tej sobi ni noben umrl, in kar je še bolj žalostno, kot da mu ni mar, da me ne bo nikoli več, da bi poslušala njegovo petje. Eden od sosedov se je prijazno javil, da bo čuval hišo, dokler ne pride moj novi skrbnik. Zgoraj sem imela družino lutk in kuhinjski set, za katerega bi dala vse na svetu, da bi ga lahko vzela s seboj; a ta varčni sosed je proti temu protestiral. Rekel je, da sem že skoraj odrasla in da moram pozabiti na take otročje stvari, zdaj ko grem v svet, da se primerno izobrazim. Sramežljivemu, občutljivemu otroku je bilo to dovolj. Tako sem lahko samo gledala, kako so moje lepe lutkice in ostale igrače pometali v košaro in jih odnesli dvema krepkima irskima dekletoma, za kateri se je zdelo, da mi kradeta srce."