The Gold Brick

Nizka obala, na vsakem koraku obdana z bujnim tropskim rastlinjem; veliko mesto, razmaknjeno in ravno, brenčeče in burno kot panj čebel. Luči, ki divje utripajo in katerih okenski odsevi poplesavajo gor in dol po ulicah. Dolgočasen, votel zvok, neprestano premikajoč se po gladini vode, ki ga tu in tam prekinejo rezki kriki. To je bil prizor, ki so mu bili priče s palube novoangleškega brika, ki je ležal v pristanišču Port au Prince, v eni od tistih strašnih noči ob koncu prejšnjega stoletja, v grozljivem času, ko so kot divje zveri, hlepeči po krvi, ubijali. Kontrast med tišino pristanišča, kamor je nasmejano padala svetloba zvezd in je voda objemala plovila, in tistim demonskim nemirom na obali, je bil grozen. Novoangleški mornarji, ki so imeli sicer železna srca, so tisto noč na polubi postali nemirni kot levi v kletki in preleval jih je srh. Mladi kapitan je postal povsem bled, ko je naredil nekaj kratkih korakov gor in dol po palubi. Moški so se približali drug drugemu in se opazovali z vznemirjenimi pogledi. Naredba kapitana bi jih brezglavo poslala v pokol, v divjem prizadevanju, da bi rešili ženske in otroke, katerih kriki, tudi iz daljave, so jih spravljali v neopisljivo stanje grozote. Toda kaj so lahko storili? – kaj lahko peščica moških proti tisočem okrutnih črncev, ki mrgolijo v tem propadlem mestu. Grozno je bilo ostati, a muka je bilo oditi. Kapitan je škripal z zobmi in stiskal roke v agoniji tega zadrževanja. Vsak jok, ki je dosegel ladjo, ga je prebodel kakor meč; zdelo se je, da ga je vsak v vodi osvetljen blesk klical na pomoč.