Wives and Widows

»Pri desetih letih sem bila nezavedna gospodarica težke kamnite kmečke hiše in obsežnih zemljišč v notranjosti Pensilvanije, z železniškimi obveznicami in bančnimi delnicami, ki so mi zagotavljale zmerno neodvisnost. Nikoli, nikoli ne bom pozabil samote tiste stare hiše tistega dne, ko so mojo mamo odnesli iz nje in jo njen mož položil na cerkveno dvorišče za vasjo. Najhujše trpljenje v življenju se pogosto pojavi v otroštvu. Moja mati je bila mrtva; Skoraj sem lahko čutil njene zadnje hladne poljube na svojih ustnicah, ko sem se usedel v tisti pusti salon in čakal na skrbnika, od katerega se je pričakovalo, da me odpelje iz mojega dragega starega doma v njegov. Okno se je odprlo v polje bele detelje, kjer so se zaspano pasle nekatere krave in jagnjeta, kakor sem jih videl že stokrat; zdaj pa me je žalostila prav njihova mirnost. Čudno se mi je zdelo, da tako zadovoljni stojijo tam, da jim bela detelja pada iz ust, jaz pa odhajam za vedno. Mamin kanarček, ki je visel na oknu, je začel veselo peti nad mojo glavo, kot da iz te sobe ni šel noben pogreb, ki je za seboj pustil svoje sence, in kar je še bolj žalostno, kot da mu ni mar, da bi me nikoli več ne sedi in poslušaj tega. Eden od sosedov se je prijazno javil, da prevzame skrbništvo nad mračno staro hišo, dokler ne pride moj skrbnik, vendar me je njena prisotnost motila bolj kot pogrebno mirovanje bi zadostovalo. Zgoraj sem imel družino punčk in poljubno količino drobnega gospodinjskega pohištva, ki bi ga dal na ves svet, da bi ga vzel s seboj; a ta varčni sosed je proti temu protestiral. Rekla je, da sem že skoraj mlada dama in da moram pozabiti na take otročje stvari, zdaj ko grem v svet, da se primerno izobrazim. Sramežljivemu, občutljivemu otroku je bilo to dovolj. Tako sem z dvojnim občutkom žalosti videl, kako so moje lepe punčke in občutljive igrače pometali v košaro in jih odnesli v hišo ženske, med dve krepki irski dekleti, za kateri se je zdelo, da mi jemlje srce.«