Šenoov Večni Žid v Zagrebu (Vječni Žid v Zagrebu) je izšel leta 1862 v časopisu »Pozor«, takoj po koncu »svinčenih časov«, torej dobe Bachovega absolutizma; pravzaprav gre za delo na meji med novelo in feljtonom – »romaneksni feljton, feljtonistična novela živahnega sloga in duhovitega žara« (Šime Vučetić). Skozi nezgode zmedenega »tavajočega Juda« Ahasverja, ki trikrat zatava v Zagreb, podaja Šenoa duhovito satiro o političnem spreobrnjenju in kameleonstvu na Hrvaškem, opisuje čas ilirskega gibanja v štiridesetih letih 19. stoletja, »bachovanja« petdesetih let 19. stoletja in obnovo ustavnega reda iz zgodnjih šestdesetih let 19. stoletja.
Romanopisec, pripovednik, pesnik, feljtonist, potopisec in dramatik Avgust Šenoa (1838-1881) je zaznamoval celotno obdobje hrvaške književnosti, na meji med romantiko in realizmom, ki ga imenujemo "Šenonova doba".
