Balzacova psihologija tukaj doseže razsežnosti, za katere bi zmotno verjeli, da so značilne le za Dostojevskega. Že na začetku tega romana, z jasnimi in preprostimi linijami, z maloštevilnimi liki, strogo enotnostjo kraja in prizori, ki so natančno razdelani in dolgotrajno pripravljeni z neskončno umetelnostjo [...] in ki je brez dvoma eden izmed tistih Balzacovih romanov, ki se po določenih vidikih najbolj nenavadno približajo racinovski tragediji, nam Balzac močno nakaže, da ni prave tragedije brez prepletanja tistih temnih sil, ki jih klasični pisatelji imenujejo usoda.
A Balzac, zvest svojemu galvaniziranemu dojemanju človeka in svojemu nagonskemu prepričanju v vsemogočnost volje, nam tukaj razkriva, da te sile niso nič drugega kot globoko in radikalno nagnjenje k nesreči.
