Na začetku jeseni leta 1826 je kanonik Birotteau, glavni lik te zgodbe, presenečen nad nenadnim nalivom, ko se vrača iz hiše, kjer je preživel večer. Zato se, kolikor mu njegova obilna postava dopušča, čim hitreje prebija čez zapuščen trg, imenovan Cloître, ki leži za apsido cerkve Saint-Gatien v Toursu.
Iz tega lahkotnega začetka Balzac ustvari pretresljivo zgodbo. A tisto, kar resnično preseneča, je moč zaključka:
»Živimo v času, ko je največja pomanjkljivost vlad to, da niso ustvarile družbe za človeka, temveč človeka za družbo. Med posameznikom in sistemom, ki ga želi izkoristiti, medtem ko skuša posameznik sistem izkoristiti v svoj prid, se bije nenehen boj. Nekoč je bil človek resnično svobodnejši in zato tudi bolj velikodušen do skupnosti.«
In avtor nadaljuje:
»Ali ni bil ta moralni kozmopolitizem, upanje krščanskega Rima, zgolj veličastna zmota? Kako naravno je verjeti v uresničitev plemenite iluzije – v bratstvo med ljudmi. A žal, človeški stroj nima tako božanskih razsežnosti...«
