Jasna Poljana

"Včasih se mi zdi, da sem obsedena z življenjem in ljudmi. Svet ni lep zaradi tega, kar je v njem večno lepo in kar nespremenljivo stoji v nasprotju z našimi razpoloženji; lepoto sveta sestavljajo ljudje, uspešni in izjemni. To sem prvič odkrila po naključju, v trenutku zmedenosti in osamljenosti, ko sem se namesto bežanja odločila za iskanje. Nekateri od njih so prišli sami, sem tudi izvedela, da obstaja razred ljudi, ki so trdno povezani z istimi težnjami in razumevanjem, čeprav so razdeljeni po narodnostih, celo rasah, šele ko izginejo, po svetli sledi, ki ostane za seboj, se zavemo, koliko so močnejši od njihove smrti, takrat je prepozno, da jih obdarimo in objokujemo, preostane le še sprejeti bogastvo, ki jim je ostalo. V času, v katerem živimo, se zdijo takšne besede pretirane, vendar taki izjemni ljudje obstajajo in jaz sem jih srečala. So kot oaze svetlobe, kot čista in jasna polja, kjer lahko vsakdo najde tisto potrebno mero miru, da se življenje ne spremeni v tavanje. Opazovati svet, brati knjige, naslove s naslovnic časopisov in razmišljati, kaj o tem pravi ta ali oni človek, ki ga spoštujemo, čigar misel ljubimo. Ne biti sam v nemiru in skrbeh, v razočaranju, v vseh tistih nasprotjih, ki se kot leden obroč stegujejo okoli nas. Ničesar ni mogoče zgraditi brez zaupanja: niti ljubezni, niti prijateljstva, niti kakršnega koli skupnega dela; zaupanje je tista železna konstrukcija, ki omogoča, da je telo zgradbe trdno in živo. Da zaupanje ne živi v pticah ali rastlinah, človek je njegov bujni ali usahli vir. Samo zato hodim po stopinjah človeka, čas mi je pokazal, da pot ni napačna. Vse bi rada zbrala in nekega dne opisala, tiste videne in pomembne in tiste, po merilih sveta povsem nepomembne; tako bi lahko dokazali, da svet, v katerem smo živeli, ni bil brez bogastva in sevanja, če bi ju želeli razkriti."