Stanice u vremenu

Nada Marinković danes velja za eno najboljših jugoslovanskih potopisnic, Postaje v času, pa to od vseh njenih del najbolj kažejo. Gre za tri obsežne zapise o Sovjetski zvezi, Gvineji in Kambodži, skozi katera bralca popelje v skrivnosti vsakdanjega življenja teh držav, v njihovo sedanjost in preteklost, v njihove pokrajine in mesta, v njihove navade in kulturo. Vse, kar je potrebno, da je izraz življenja nekega ljudstva prikazan v njegovi kompleksnosti, Nada Marinković pridobiva iz natančnih preučevanj ljudi, ki jih srečuje na potovanjih. Izhajajoč iz dejstva, da je človek zgodovinsko bitje in da je vse, kar ga obdaja in v čemer ustvarjalno sodeluje, vsebovano v njem, avtorici uspeva to resnico sintetizirati v dokumentiran in hkrati estetski izraz, ki prikazuje najrazličnejše osebnosti, pokrajine in spomenike preteklosti. Širna Sovjetska zveza, vroča Gvineja, daljna Kambodža, dežele, o katerih povprečni Evropejec ve malo ali nič, Nada Marinković po zaslugi svoje vedoželjnosti, zaznavnih sposobnosti in moči prave pisateljice-umetnice odkriva in posreduje tako jasno in živo, da se nam zdi, da gre za naša lastna doživetja. Na primer, ko govori o Kambodži, o geografskih in podnebnih posebnostih te dežele, o njeni starodavni in izjemno bogati kulturi, o njeni veri in umetnosti, o preteklosti in sedanjosti, ji uspe ohraniti maksimalno bližino, ki jo jezik še dopušča. Ob vsem tem so tu še srečanja s slavnimi ljudmi, z velikimi umetniki, znanstveniki in državniki, ki dajejo tej knjigi še dodatni, zgodovinski in dokumentarni pomen. Nada Marinković zna izbrati; pripoveduje o tem, kar je najbolj zanimivo in najpomembnejše, ne da bi pri tem izpustila lastno stališče do vsebine, zaradi česar so Postaje v času tudi pričevanje o ustvarjalni moči njihove ustvarjalke.