Sećanja na Krležu

Spomini na Krležo so zanimivo in nekoliko kolažno zasnovano literarno publicistično branje. V njem Nada Marinković živahno, s toplino in subtilnimi, mestoma presenetljivimi odtenki, prikazuje Krležo v njegovih odnosih z drugimi. Celotno delo je urejeno s spretno roko izkušene publicistke, anketarke, potopiskinje in prozaistke, ki ne le da ima kaj povedati, ampak zna tudi pritegniti bralčevo pozornost. Vrstice, ki sledijo, niso ne monografija ne hvalnica, ne vsebujejo nobenega posebnega odkritja. To je skromen, komaj vreden poskus, da nekomu drugemu predamo spomine, ki se zdijo dragoceni, z vsem, kar so pustila ob poteh bujnih asociacij. Morda bo še komu poleg sedanjega lastnika omogočila dragoceno izkušnjo v urah samote, v trenutkih nerazumevanja s samim seboj ali s svetom, kajti vsa osebnost navdihovalke teh vrstic je bila prežeta z bojem, odporom in vztrajnostjo, ki jo je jačal pogled v vizijo človeka, ki je vase verjel do zadnjega diha. Miroslav Krleža je umrl s čisto vestjo, a ne srečno; šel je »na pot« z občutkom, da so se starši strastno navezali na brezbrižne, nehvaležne otroke. Spoznanje, da bodo »tisti otroci« doživeli enako od svojih dedičev, ga ni tolažilo, ker ni bil škodoželjen. Zagrenila ga je trditev, da se »zgodovina ponavlja«, kar je imel za dokaz lahkomiselnosti in neumnosti; če je človek enkrat udaril z glavo v zid, naj tega ne stori desetkrat. Želel je generacijo, ki bo šla naprej na podlagi izkušenj in modrosti, ne pa svojeglavo in samozavestno začenjala iz nič, skupaj z obrabljenim in slabo zgrajenim rušila sporočila ljubezni in modrosti. Nekateri ljudje bi morali biti večni, fizično trajati, samo zato, da bi imel kdo jasno in glasno povedati, kar mnogi pošteni in inteligentni, a jecljajoči ljudje, vklenjeni v obzire, strahopetnost, konformizem in brezbrižno filozofijo, misliti. Kolikokrat je rekel in zapisal: »Tradicionalno smo inertni, letargični in to je naša usoda tako v osebnem kot v splošnem življenju!«