Smisao i ljubav

Kaj je tisto, kar ljudi vabi in vleče na potovanja? Kaj je ta vnetost, ki se rojeva ob novih razgledih, ob pogledu na širno nebo in morje, ko je v daljavi slišati žvižg vlaka? Nastaja ta vnetost samo zato, ker gre za nekaj novega, nenavadnega, za avanturo? Ali ni v tem trepetajočem gibu srca vse tisto, kar izziva neizpolnjeno, nepotešeno iskanje: možnost tistega prvobitnega čudeža, ki se lahko zgodi, toliko bolj, če je zunaj običajnega okvira? Ali ne potujemo, ker nas privlačijo daljave in velika mesta, zaselki in pristanišča in njihove fine strune, ki slovesno odzvanjajo v nas, kot Goethejevi zvonovi spomina? Ali ni čar mest, cest, obal in step v tistih, ki so tam živeli, hodili in pluli, ustvarjali in nam zapuščali svoje sanje in resničnost, sklepe, ki nas pretresajo ali pa se tiho spuščajo na naše hladne veke, mlačne od koprnenja po plodovitih sanja ...? Ali potujemo zato, da iščemo enako ali nasprotno?