„...Na atlasu velik madež Kitajske raste, postaja neulovljiv pogledu in on tone vanjo kot nesrečna majhna riba, ki jo bo pogoltnila lastna želja. Veliko ljudi je bilo na Kitajskem in o tej deželi se je veliko pisalo. Popotniki so pripovedovali o vsem, kar jih je tam presenetilo zaradi svoje posebnosti – tako smo na različne načine spoznali vse bizarnosti, vsaka interpretirana po svoje.
Videli smo, kot z lastnimi očmi, dvore in templje, vrste porcelana, vse do tistega iz province Jiangxi, porcelan, ki ne presega debeline jajčne lupine; opisovali so nam različne oblike mučenja in skrivnosti erotičnih nastranosti; pokukali smo v opijske brloge, v klube šanghajskih milijonarjev in tako postali priče njihovega razuzdanega življenja. Kitajska nam je bila predstavljena z najbolj folklorne, ‘najbolj Kitajske’ plati. Kitajci so bili prikazani kot čisti predstavniki svoje rase in hkrati malikovalci Zahoda, uglajeni, svilenkasti, z dolgimi, zašiljenimi nohti in očmi, zamegljenimi od opija, pohote in pohlepa po denarju.
Po drugi strani, če okolje ni bilo že vnaprej zamišljen kitajski muzej v evropski domišljiji, so romani pripovedovali o bednikih, ki z religioznim zanosom prenašajo svojo bedo – in ta beda je bila slikovita, delovala je skoraj inscenirano, kot kurioziteta, v čast radovednim turistom. Nekateri, redki, so pisali tudi o resnični, doživeti žalosti te dežele, a le malokdo se je poglobil v njene vzroke ali nakazal možnost drugačnega stanja.
Popotniki so prihajali in odhajali, odnašali s seboj več ali manj, glede na svoje potrebe in nagnjenja. Vem, da je – če pogledamo širše – pri narodih enako kot pri posameznikih: zlahka vidimo tisto, kar želimo videti, saj ni človeka, človeškega dela, niti naroda, ki ne bi bil skupek pozitivnih in negativnih lastnosti.
Voltaire se je že davno navduševal nad Kitajsko in jo ljubil. V tej deželi je videl uresničen utopični sen o idealni družbi. V kitajskem ljudstvu je prepoznal racionalen, antireligiozen, discipliniran in delaven narod, ki zaviha rokave in, občudujoč skromno lepoto narave okoli sebe, ‘obdeluje svoj vrt’. Montesquieu pa je videl nekaj povsem drugega.
Kitajsko apostrofira kot primer slabega državnega sistema. Tam vladata despotizem in servilnost, dva elementa, ki rojevata strahopetnost in nizkotnost. Misijonarji so doživljali Kitajsko skozi prizmo spoštovanja ali nespoštovanja svojih dogem, kapitalisti skozi uresničitev svojih finančnih teženj. Popotniki so Kitajsko zaznavali skozi njene kuriozitete; svoja estetska merila pa skozi njen luksuz in dragocenosti, ki so jih dobili za malo denarja!
Pisci so jo večinoma doživljali skozi zahteve založnikov, oblikovane po okusu trga, le redko skozi tisto, kar se imenuje osebna afiniteta in vest. S platform, na katere so se postavljali, so ljudje podajali svoje sodbe, pri čemer so bile njihove simpatije in antipatije pogosto določene z nepomembnimi vzroki...“
