Knjiga pisama

Ta pisma delujejo kot literarni eseji in dnevniško-memoarski fragmenti, preoblečeni v epistolarno oblačilo. Epistolarna oblika jim daje dimenzijo neposrednega nagovarjanja, celo nekaj prigušenega čustvenega naboj, dimenzijo iskrenosti in nepretencioznosti, a v takšni nepretenciozni obliki izražajo esejistično miselno elaborirane vsebine. V teh pismih lahko opazimo več plasti pomena. Prva bi bila dnevniška: David in Kovač opisujeta svojo vsakdanjost, kako je njun dan organiziran, s kom se srečujeta, kam potujeta, izpovedujeta se o družinskih problemih. Drugi sloj je memoarski: pisca pišeta o zgodovinah svojih družin, o poreklu, o lastnem odraščanju. Izvemo tudi nekaj izjemno zanimivih podrobnosti, na primer, da je David v sorodstveni zvezi s Sigmundom Freudom, spremljamo zapleteno rodovno drevo Mirka Kovača, družine, ki se oblikujejo na območju, kjer se prepletajo, včasih pa tudi antagonistično trčijo, različne vere in narodnosti, kar ga osebno dela izjemno občutljivega na vsako nacionalno sovraštvo in netoleranco... Zaradi vsega tega je ta knjiga epistol zelo bogato, umetniško večdimenzionalno in polivalentno pričevanje o enem dramatičnem političnem trenutku naše zgodovine, o osebnih travmah, ki jih je vojna pustila v naših psihih, ampak tudi dokaz osebnega nepristajanja na reduktivne, preproste resnice, kakršne ponujajo ideologi nacionalizma, v krajnem primeru pa dokaz zavesti o nujnosti ohranjanja etične dimenzije umetniškega ustvarjanja in dragoceno opozorilo na nevarnosti, ki jih umetnosti grozijo, če se podredi totalitarnim ideologijam. Velimir Visković