Ruganje s dušom

Pred nami je nenavadna tujerodna družina v majhnem mestu v Hercegovini. Tokrat smo v Trebinju, ki je, kot je to običajno pri Kovaču, kot v prejšnjih prozah (npr. Bileća in okolica), brez različnih folklornih in lokalnih zunanjih značilnosti. Enaka atmosfera, sredozemska in kamnita, suha, žejna in ogreta, včasih somnabulna in nekako ošabljena na kovačevski način (videna "iz škosa", obrnjena navzven, napolnjena z nekimi tekočinami, ki spodbujajo strasti in razgaljajo nagone, kjer se skoraj nič ne zgodi, a se kljub temu nekaj usodnega in grozečega dogodi ali se bo zgodilo). Propadli trgovec Josif Biriš in njegova žena, ki izhaja iz že poznane družine Meštrević, ter njihovi štirje otroci, potomci pravoslavno-katoliških vej, erotično provokativna Elida in druga sestra Ruža, obe naklonjeni telesnim užitkom, brata Jakov, kmet in maloumni Goja, njun stric Donato Meštrević, ki je tu dobil veličastno vlogo klesarja nagrobnih znamenj, bi lahko rekli mojster smrti... Tam so še neki stranski liki, stražar, delavec, duhovnika obeh verstev, jetničar, zdravnik in lekarna, čudak spiritist dr. Gustav Gaj in njegov hudičev pomočnik, nazadnje sam hudič, ki je celo poglavje posvečeno njemu. Vse to nam pripoveduje pripovedovalec, ki je nenehno vtkan v tok in izvore zgodbe, Anđul, neke vrste kronist ali priča... Če je trditev, da je današnja fantastika nekakšna erudicija, sprejemljiva, je Kovač eden največjih eruditov tistega, kar bi lahko imenovali fantastični ali mitični realizem (nerad bi se odločal med tema dvema izrazoma). Kovač bi se lahko umestil kar v razpoke naših še vedno močno delujočih opredelitev: zavest je prežeta z miti, nastalimi iz različnih prepletenih in protislovnih tradicij (verskih, plemenskih, maščevalnih, patriarhalnih, nacionalnih itd.), mitološkimi pripovedmi, ki so bolj trdovratne in okorne, kot smo (utopično) mislili, da so in bodo. V tem pogledu je Kovač eden najbolj strastnih oskruniteljev meščanske in tradicionalistične mitologije na našem literarnem področju, njegovo prizadevanje - ali to sploh še potrebujemo dokazovati po vseh novih in starih preizkušnjah - je nujno in, kar je najpomembneje, osvobajajoče. - Predrag Matvejević