Uvod u drugi život

Nizajo se spomini na otroštvo in starše, opisi srečanj z različnimi znanimi, javnimi in poimenovanimi osebami, prijatelji, pa tudi naključnimi anonimnimi srečanji. Vrstijo se sanje in fantastične podobe, zabeleženi so pogovori v kavarnah in sobah, v hotelih in motelih, med potovanji in v dolgem obupu; vnašajo se citati iz leposlovja in korespondenca s prijatelji; predstavljena so obsežna razmišljanja v trenutkih tesnobe; zapisani so vsakodnevni dogodki in osnutki zgodb; potopimo se v tuja življenja, ki mu prihajajo kot na dlani; brez sramu se razgalja lastna duševna in telesna intima; premikajo se časovni načrti; govorijo o morbidnostih in ljubeznih, škandalih in potovanjih...; dobesedno, Mirko Kovač "črpa iz vsega", najbolj pa iz lastnega življenja. Vendar takšna raznovrstnost diskurzivnih ravni - od pripovedi do eseja, od filozofiranja do poezije, od faktografskih dnevniških zapisov do nedvomno fikcionalne avtobiografije - nikakor ne deluje kot nasilna povezava. Bi rekli, na podlagi vsega, da Kovač tu izumlja neko svojo vrsto romana, če ne bi vedeli, da so podobne avantgardne tehnike že uzakonjene, na primer v prototipu, ki ga predstavljajo Rilkejevi Zapisi Maltea Lauridisa Briggea. Močna individualnost, ki vsaki diskurzivni vrsti narekuje "enoten ton pesniškega pripovedovanja", osvobaja dovolj energije, da se vse, kar je na videz razpršeno, privabi k istemu jedru. Primerjamo ga s prej omenjenim velikim zgledom in vzorom, želim samo poudariti, da je Uvod v drugo življenje vreden te primerjave, saj po vsem predstavlja eno najbolj originalnih in najbolj izstopajočih romanesknih dosežkov zadnjih let. Igor Mandić, NIN, 5. februar 1984.