Malvina

"Malvina" je eno najbolj razburljivih proznih del o trpljenju ženske, ki bi lahko bila naša mati, sestra, žena, ljubica. Čeprav v mnogih svojih prozah pripoveduje v prvem osebku, je pripovedni diskurz Mirka Kovača v "Malvini" blizu doktrini T. S. Eliota o brezosebnosti pesnika. Kot liki iz njegove proze tudi sam kot pripovedovalec beži od sebe, postajajoč nekakšen katalizator ali medij, v katerem združuje različna življenjska doživetja svojih protagonistov. Na prvi pogled nas "Malvina" spominja na srednjeveške kronike, njen dramatični ton je skorajda ujet za samostanskimi zidovi (kot v primeru portugalske redovnice iz 17. stoletja, ki svojo skrivnost zapisuje v čudežnih pismih). Kot strog analitik in hladni, a natančni forenzičar, pisatelj sestavlja mozaik o Malvini, nesrečni ženi, žrtvi zapletenih okoliščin. Kovač iz dokumentov ustvari lik Malvine, ki je hkrati svetnica in grešnica, transcendentalni mistik in ženska, v kateri je seme norosti: obiskuje šolo za pravoslavne dekleta, zbeži iz samostana ob prvih znakih norosti in se poroči z enako nerazsodnim in nesrečnim moškim katoliške vere, pri čemer javno izraža svojo perverzno ljubezen do Katarine. V njej se vse bolj krepi val sovraštva do ljudi in končno zbeži nazaj v samostan. Dokumenti o Malvinini zgodbi ne smejo to kroniko zmanjšati na preprosto poročilo o ženski, simbolu nesreče, ampak ta roman lahko in moramo brati kot model človeškega obstoja, kot ontološko vprašanje bitja, ki se giblje od svetnice do razvratnice, zato Kovač s spretnostjo mojstra kolaža s Malvine odstrani auro svetnice mučenice, prikazuje vse njene opačine, pokoro in "pranje lastne grešnosti", preden znova vstopi med zidove večne transcendence. Na koncu nam pisatelj nakazuje, da nesreča in bolečina nista le osebni, Malvinin usod, ampak sta to način življenja vseh likov v romanu, ki na posebej sugestiven način vzbujajo trajne občutke. Tomislav Sabljak