»Takrat je umrl mornar Elpénor. Edina priložnost, da izrečem njegovo ime, saj se ni nikoli izkazal, ne s pogumom ne z razumnostjo.« Kajti, o Elpénor, miljenec Zeusa, ko se iz skladišča na ladji priplaziš sključen, zgrbljen in opotekajoč se skozi meglice dima lotofagov, gotovo nisi prvi, ki bi doumel pretanjene zvijače Odiseja. Strahopetec, hinavec, še po osemnajstih letih skačeš v vodo, ko Perimede poveljuje veslačem, naj plavajo. Pa vendar bi tvoj jezik – če bi jih imel dva – tega junaka prisilil, da prizna svoj poraz. In vedno je kakšna tvoja nerodnost vzrok nesreč tvojih tovarišev. Tvoji dve čaši božanskosti te ne zadržita, da ne bi, omamljen od spanja, skočil s Citinjeve trdnjave pri Kirki. (Sinovi Eskulapa so iz tvojega nesrečnega primera danes naredili sindrom.)
Tako v podzemlju tvoja senca, vedno zvesta, še bolj zaplete nalogo tega Odiseja, ki ti je bil poveljnik. Na prošnje Kirke in na nepremišljeno žalno slovesnost Laertovega sina prejmeš od Zeusa dar novega življenja. Pa ni morda to zato, da bi še bolj otežil Odiseju življenje in ga v Odiseji celo nadomestil? In umiral znova in znova?
V teh štirih besedilih, napisanih zaporedoma leta 1908, 1912, 1919 in 1924, Elpénor, »Charlie Chaplin Odiseje«, postopoma prevzema osrednje mesto in ep pomika proti burleski. Prevara torej? Da, zaradi ironične distance Giraudouxa do učenega jezika, grške verzifikacije in »opičenja« epskega jezika.
