L’Impromptu de Paris

Kaj storiti s stomilijonsko davčno olajšavo, če ne nameniti je gledališki umetnosti (to je gledališče)? Kritiki, ki zbirajo sredstva za pokritje izgub gledaliških dvoran (to je sanjarjenje)? Gledališka skupina – tista Louisa Jouveta – ki v petnajstih minutah poslancu razloži umetnost gledališča (prav toliko traja ta impromptu…)? To je tema enodejanke, ki jo je napisal Jean Giraudoux, užaljen zaradi povprečnih kritik svoje Électre, pri čemer se je zgledoval po Impromptu de Versailles. V njej brani svojo vizijo gledališča, ki »ni teorem, ampak spektakel, ni lekcija, ampak eliksir. Manj kot da vstopi v vaš razum, mora prodreti v vašo domišljijo in čute, zato pa je, po mojem mnenju, pisateljski talent zanj nepogrešljiv, saj prav slog na dušo gledalcev odseva tisoč odtenkov, tisoč lesketanj, ki jih ni treba razumeti nič bolj kot sončni žarek, ki ga odbije ogledalo.« In naj ga imenujejo »literarno« gledališče – nič hudega! Ta refleksija, nikoli dolgočasna in v resnici precej globlja, kot bi nakazoval njen naslov, spretno prepleta humor in ironijo. Duhovitosti v njej ne manjka. Koliko citatov bi lahko vključili v ta uvod… a raje vam jih prepuščamo v odkrivanju same igre!