Blaga norost, tista norost Nore iz Chaillota in njenih somišljenic, zmoti na terasi Chez Francis, na trgu Alma, nastanek nove družbe, katere cilji so tako temni in grabežljivi kot sumljive finančne spletke njenih delničarjev. Ta satira z dobronamerno norostjo je pravzaprav prava pravljica, s sanjavimi dobrimi vilami, obstranci, posebneži in zgodbo, kjer so zlobneži kaznovani. Giraudoux vas postopoma zapelje v svojo poetično blodnjo s to igro, polno humorja in domišljije.
A pravljica je grenka, saj prikazuje spopad dveh svetov. Stari svet, pisan in neurejen, kjer »so bili ljudje, ki ste jih srečevali, kot vi. Nekateri bolje oblečeni, drugi umazani, veseli ali jezni, skopuški ali velikodušni, a kot vi.« In novi svet, svet ljudi s smrtno resnimi izrazi, ki nimajo poklica, razen tega, da si podajajo »pet tisočake« in opazujejo delo drugih, ljudi, za katere štejejo le moč in zlato, požrešnih po vsem, »kar se da narediti iz nafte – beda, vojna, grdobija. En beden svet.«
V opisu sveta, ki ga obvladujejo finance, zveni Giraudoux skoraj preroško. »Edini pogoj za resnično moderen svet: en sam tip delavca, enak obraz, enaka oblačila, enaki gibi in besede za vsakega delavca« – napoved enotnosti delovnih procesov in kulturne uniformnosti. Ali pa nadzor: »Danes vse, kar jemo, vse, kar vidimo, vse, kar se poskuša… kot da imajo nekoga, ki jih postavlja na cesto in nadzira, ne da bi sam karkoli delal. Tako je svet poln takih ljudi. Vodijo vse, uničijo vse. Poglejte trgovce. Ne smehljajo se vam več. Pozorni so le nase […]. Ali lahko sprejmete tak svet, kjer človek ni več gospodar samemu sebi?«
Vendar ima Giraudoux proti tej »modernosti« neprekosljivo orožje: »Njihova moč preneha tam, kjer še obstajajo vesela revščina, uporniška in prezirljiva služinčad, spoštovana in oboževana norost.«
