Juliette se mora poročiti z Gérardom. Nenadoma se zave, da je zaročena s provincialnim, prozaičnim moškim:
»Medtem ko se je sama nocoj počutila medzvezdno, je imela Gérardova beseda tako zemeljski prizvok, da ga je postavljala na točno določeno mesto na tem planetu – tako neusmiljeno, kot bordojskemu naglasu ne morete odreči pripadnosti Bordeauxu. Juliette je imela občutek, da se bo poročila, da ljubi, najbolj provincialnega moškega v neskončnosti […]. Čutila je, da mora nekje osvoboditi pravo Juliette, ki bi tej noči in naravi povrnila okus. Treba je bilo osvoboditi Juliette iz rok vseh tistih, ki so jo – četudi nezavedno – imeli ujeto. Ali bolje, zbrati je morala za poročno noč vse tiste Juliette, ki jih je razdala mimoidočim, neznancem, mladeničem, katerih imena je včasih zgolj slišala; dele sebe, ki so odšli v trenutkih polsvetlobe ali polželje, naklonjenih utelešenjem.«
Odpravi se torej na pot, da bi ponovno obiskala moške iz sanj svoje mladosti. V njih bo našla simbole, arhetipe smrtnih grehov ali prazne lupine – od domišljavca do propadlega pisatelja, od maničnega znanstvenika do posiljevalca:
»Kot preverjevalka nestvarnega, nepredstavljivega, nepreteklega se je Juliette čudila, ko je srečevala ljudi, ki jih je nekoč zgolj njen otroški hrepenenji za kratek trenutek priklicalo v obstoj – zdaj pa so jih leta že odnesla s seboj, podvrženi so bili nadzoru hišnikov in zaznamovani z zlato zobno prevleko ali nahodom, kot da bi ji hoteli odvzeti vsak dvom o njihovi človeški naravi.«
Edini, ki ji zagotovi bolj uravnotežen odnos med strastmi in razumom, je pripovedovalec-pisatelj, ki ji prebere svojo »Molitev na Eifflovem stolpu«.
To iniciacijsko potovanje »à la Jérôme Bardini«, a v ženski različici, ne manjka ne humorja ne digresij »à la Giraudoux«. Ta Juliette – katere ime spominja na neko markizovo junakinjo – bo na prehodu med domišljijo in resničnostjo pridobila spoznanje, v katerem boste bralci neizmerno uživali.
