Iz dna v globine neba

Pesnim, ker se opajam z lepoto. Ker po pesniško ljubim. Ker v sebi čutim nujo povedati, kar povem, in zapeti, kar zapojem. Ker sporočam tragiko in veličino stvarstva v luči, darovani moji naravi, in ta luč je presežne narave, je prepoznani in razodeti Bog ljubezni in miru, ki lahko pomeni razrešitev najmanjših in tudi najtežjih vprašanj slehernika. Poudaril bi rad univerzalnost vrednot, ki bivajo v vsakem človeku. Če poznaš enega človeka, poznaš vse. Poezija razodeva dobroto, ki je vedno v nas, se razvija, zori, hrepeni in nam povzroča tako trpljenje kot veselje. Vsakomur se dobrota vedno obilno vrača in kakor v starih pravljicah vedno zmaga, če ne na viden, pa na kakšen drugačen način – morda na ta način še bolje.