Pisanje kot terapija

Dobro se je vračati k sebi. Pogledati vase, če nas ni zapeljalo hitenje, strah, skrbi, bleščavost sveta ali lastne strasti. In dobro se je vprašati: ali še uresničujem človeka v sebi, tisti načrt, ki mi je bil položen v zibko. Pa saj človek nima druge izbire, kot da postane človek. Le s poti tako radi zavijemo, in ko smo sami s seboj, se da to pot spet izravnati in ohraniti svojo notranjo srečo in dobri glas vesti. Pisanje nam zgosti misli v bistveno. Pisanje pesmi ali proze zaposli naš um z najbistvenejšim; z njim svoj kaos misli uredimo v kozmos umetnine. Z njim se naučimo ločevati bistveno od nebistvenega v našem življenju. Tako kot je pesnik napisal: zdaj ločujem med kamni in zvezdami. Vse nebistveno lahko takrat zanemarimo. Vrnili smo se vase, k sebi, v opojnih globinah lahko razločimo, kaj se nas je v življenju zares dotaknilo, koga ali kaj imamo zares radi, kakšen je načrt, ki skrito biva v nas za nas, ki je samo naš - in stara modrost pravi, da je življenje najlepše, če uresničujemo to kar je v nas, svoj načrt, predvsem načrt, naj ljubimo, ker nas le to dela človeške. Tako kot je pot trpljenja učlovečevanje na svoj način, tako je pot ljubezni učlovečevanje in najdenje stika s svojim bistvom.