O lepoti krščanskega življenja

Pisec izhaja iz današnjega pojmovanja in ravnanja ljudi in ob tem pokaže, da je Jezusov nauk v evangeliju večinoma popolnoma drugačen. Vzemimo dva primera. Pojmovanje sreče je pri današnjem človeku drugačno od pojmovanja sreče, kakor jo srečamo pri Jezusu in njegovih blagrih. Ko gre za zavest krivde, avtor pove, kako jo skušajo odpraviti psihoterapevti, nato pa poda drugačno krščansko reševanje: »Psihoterapevti skušajo pri ljudeh s psihičnimi težavami doseči, da ti ljudje zmanjšajo svoje samoobtoževanje, skratka, skušajo ovreči njihovo krivdo. Začasno to pomaga, a krivda rovari po podzavesti še naprej. Problem je rešen le navidezno. V Svetem pismu, ki združuje izkušnje mnogih tisočletij in razodeva bistvo in bit življenja, pa je rešitev naših problemov postavljena drugače: Krivde je treba predvsem priznati. Spoznati se za krivega in prositi Boga za odpuščanje. Največji svetniki so se imeli za največje grešnike. Če krivdo zanikamo, s tem ni nič manjša. Če pa jo priznamo, nam jo Bog odpusti in bomo lahko živeli naprej v miru s seboj, z drugimi in s svetom.«