Pri Smiljanu Trobišu je vse zgoščeno, a vendar zračno, pri njem nič ne trobi, ampak vse le tiho plivka, valuje in lebdi. Z vsakim verzom se mu vse spreminja v nenehno gibljivost oblakov in pomirljivo mehko prelivanje občutij, pesnik pa pri tem čuti, da je vse, kakor jè, tudi prav. Prepuščati se želi le radodarnemu doživljanju in v tem je njegova osrednja modrost.
Njegova pasivno dinamična dejavnost je zajeta v ritem pesniškega dnevnika, ki ga namenja samemu sebi, a s tem tudi vsem svojim bralcem. ("Razmišljam / o sebi: / Rečem: mi".) Ker je zanj ves svet sonce in so zanj sonca tudi vsi ljudje na svetu ("Kolikor ljudi, / toliko sonc"), so vsi ti sončni ljudje v bistvu on sam, ki se v svoji pesniški zamaknjenosti vase počuti stalno povezanega z vsem onkraj sebe: zvezdami, ognjem, morjem, dežjem in sneženjem, slikami, knjigami, drevesi, kamni, živalmi in ljudmi. In zato lahko doživi razodetje "v vsaki roži, / v vsakih očeh". - Dr. Milček Komelj
