Leksikon uzaludnih znanja

„Verjetno ste tudi vi opazili, da okoli nas živijo šampioni zamanjšnjih znanj. V vsakem malo večjem kraju boste našli človeka, ki je strokovnjak za nekaj, kar je zelo daleč od njegovega področja, vendar pa je zato v tem neverjetno dobro podučen. Nek veterinar bo vedel vse o vrstah japonskih ventilatorjev in načinih njihove izdelave, uradnik vam bo ure pripovedoval o sestavi kamnin v okolici vulkana Mauna Loa, medtem ko bo kmet imel predavanje o verskih običajih Saracenov v času križarskih vojn. Pri tem bo jasno, da ti ljudje ne govorijo nečesa, kar so naključno pobrali na hitro, ampak da so se s tem ukvarjali dolgo in vztrajno, ne varčeč z nobenim trudom in stroški, nabavljali knjige, pisali pisma, iskali povezave. In ko jih vprašate, zakaj je temu tako, in kako so prišli do tega, da so se ravno s tem začeli ukvarjati, vam najpogosteje ne bodo znali odgovoriti. In če pogledamo resnično, je to resna dilema. Lahko bi rekli, da je vsako znanje dobro in da gre za zdravo radovednost; in če je ne bi bilo, bi ljudje še vedno živeli v jamah. Ker, tukaj je zanka: če so ti ljudje tako žejni znanja, če jih radovednost žene, zakaj torej ne zaključijo fakultet, zakaj ne raziskujejo, recimo, zgodovine svojega kraja, njegove flore in favne, ali folklore? Zakaj morajo biti njihova znanja prav takšna, nekakšna eksotična, neverjetna, dostopna le peščici? In zakaj je takih ljudi tako veliko prav tukaj, med nami? Ne verjamem, da je vse mogoče pojasniti zgolj z običajnim nezaupanjem do uradnega in splošno sprejetega sistema znanja, čeprav zagotovo tega ni brez, kot tudi ni brez neke upornosti proti družbi nasploh. Kajti pri nas obstaja tradicija, da nas šola in država topita s svojimi obveznimi spoznanji, s svojimi resnicami in svetinjami, potem pa kaj bi bilo bolj naravno, kot da se človek posveti nečemu, kar je sam izbral, in da se temu popolnoma posveti? In naši šampioni se dejansko tudi popolnoma posvetijo, strastno. Ampak moč te strasti kaže, da je v tem zagotovo nekaj globljega in pomembnejšega. In to nekaj, o čemer govorim, bi lahko poimenovali spoštovanje sveta in življenja. Gre za slutnjo (če že ne tudi prepričanje), da v drobnih stvareh, v podrobnostih in na videz nepomembnih področjih znanja leži tisto največje in najpomembnejše, tisto, kar je najbolj potrebno vedeti. In bolj nenavadna in oddaljena je stvar od nas in našega življenja, večja je verjetnost, da se prav v njej skriva kakšno pomembno spoznanje.“