Muzej revolucije

V začetku avgusta 1995, v času operacijo Nevihta, pripovedovalec sedi v stavbi Muzeja revolucije, kjer se spominja leta 1952, ko je s prijateljema odšel v šolo. Vsi trije so bili zaljubljeni v isto dekle in vse, kar se je zgodilo, je bilo povezano z muzejem. V trenutku, ko se zgodba pripoveduje, so prijatelji na treh različnih mestih: eden na bojišču kot častnik hrvaške vojske, drugi v Bosni, tretji pa v domačem kraju, kjer zapiše vse, česar se spominja. Na koncu se v Muzeju pojavi tudi ženska, ki je trojici zaznamovala življenja. Za ta roman je Pavao Pavličić prejel nagrado »Ksaver Šandor Gjalski«.