Stroj za maglu

»Tisega jutra, ko se je vse začelo, je bilo megleno. Iz megle so se pojavljali avtomobili, ljudje so hiteli v službe, tovornjaki in kombiji, ki so razvažali blago v trgovine. Ustavil sem se, vznemirjeno vdihaval oster vonj po vlagi, in se oziral levo in desno. Nisem si upal prestopiti ceste, stiskalo me je v želodcu, ker zaradi živčnosti nisem mogel niti zajtrkovati. Kar naprej sem otipaval žepe in gledal v torbo, če imam vse sabo. Spomnim se, da sem bil tisto jutro še posebno razočaran, ker je bila megla, saj sem si ta dan tolikokrat predstavljal, in vedno je izgledal lepše. Tisto meglo sem takrat razumel kot slabo znamenje. In ko sem se znašel na poti mimo filozofske fakultete, sem v bistvu hitel na faks, ne pa na svoj prvi delovni dan. Zdelo se mi je, da so se preteklost, sedanjost in prihodnost zmešale v megli, iz katere ne vidim. Zato sem tisto, kar me je čakalo v šoli razumel kot izpolnitev te zle slutnje in to je potem v veliki meri določilo moj odnos v celotnem nizu dogodkov, ki so sledili ...«