Zaborav

"Vse na nekaj spominja. Ta poved se je postopoma ločila od nemira v njegovi glavi, od tistega prepleta misli in čustev, ki so se tam vrteli in mešali kot postaje na radiu s slabo anteno... prišla je od nikoder in spet začela odmevati pod svodom njegove lobanje v rahlo škripajoči sapi, ki jo je Rok Račić zaskrbljeno poslušal, ko se je vzpenjal po strmi ulici in med vidnim koščkom odprtega morja na njegovi desni, ki je postajal vedno večji, kot da bi bilo tudi to nekakšen spomin, kot da bi tudi to hotelo opozoriti, da se je treba spomniti na nekaj. In ta strma ulica – pravzaprav stopnišče, ponekod prekinjeno z ravnino – in sivina aprilskega jutra s širokim pasom sončne svetlobe in temna silhueta Lovrijenca v kotu njegovega pogleda, vse ga je spominjalo na nekaj... Morda zato, ker je bil Dubrovnik utelešenje spomina, morda zato, ker so ga s to ulico povezovali tudi nekateri zelo osebni spomini, je Rok Račić začutil, da se je to spoznanje – da ga vse na nekaj spominja – zgostilo v njegovi glavi v nekakšno maksimo, v lekcijo, ki ne velja več le zanj osebno, niti samo za Dubrovnik v tisti mračni uri, ko je zazvonila Zdrava Marija, ampak da ta izjava velja vedno in povsod in da se v njej skriva nekaj pomembnega..."