Vukovarski spomenar

"Nekoč so bile spominske knjige nekaj vsakdanjega. Ljudje so se takrat veliko bolj zavedali lastne minljivosti kot mi danes, zato so poskušali ohraniti spomine nase in na druge. Kupili so debelo knjigo (po možnosti vezano v usnje), nato pa prosili prijatelje, znance in sorodnike, da vanjo nekaj zapišejo ali narišejo. Vsi so to vzeli zelo resno: sestavljali so verze, pisali modre izreke, risali palme in sončne zahode, rotili lastnika, naj jih nikoli ne pozabi, tako kot oni ne bodo njega. Vsi ti verzi, vsi modri izreki in risbe so lastniku sporočali, da je ljubljen in cenjen; zavoljo takega spoznanja je bilo vredno zapraviti nekaj denarja za tisti zvezek z zlatimi črkami na platnici. Nanjo sem se spomnil, ko mi je Hrvaška matica predlagala, da naredimo izbor treh mojih knjig o Vukovarju in tako sestavimo nekaj novega in zanimivega. Predstavljal sem si, da je Vukovar pravzaprav oseba, da je lastnik lastne spominske knjige. Do sedaj so se vanjo zapisali vsi, ki so tam kaj gradili, pisali ali slikali, vsi, ki so pomagali pri razvoju mesta, vsi, ki so mesto med vojno branili in vsi, ki so v njem preprosto živeli in tako izražali svojo ljubezen do njega. Ugotovil sem, da to, kar sem dosedaj napisal o Vukovarju, ne more biti nič drugega kot skromen zapis. Vedel sem, da ni najbolj pomembno to, da si me lastnik zapomni, ampak da napišem, kaj si mislim o njemu, in s tem prispevam k temu, da bo njegova knjiga debelejša – če ne tudi lepša. Zato ta knjiga ni navaden "scrapbook", ampak eden od mnogih zapisov. Prava je veliko večja in vanjo že ta trenutek piše mnogo ljudi, ki pomagajo Vukovarju, da se dvigne iz pepela in postane to, kar je nekoč bil. Vanjo bodo pisali tudi vsi tisti, ki jih ta knjiga spodbudi, da gredo v Vukovar. Pravzaprav je to sam Vukovar: velika, bogato vezana knjiga s številnimi zanimivimi zapisi."