Pričujoči stihi Smiljana Trobiša so dnevnik pesnikovih duhovnih utripov, misli, meditacij in prebliskov, porojenih ob pogledu na naravo ali iz zazrtosti umetnika samega vase. V svojem motivnem repertoarju segajo od intimnih opažanj nadrobnosti do vesoljskih daljav, v vsem pa je jasno razvidno avtorjevo pojmovanje sveta.
Trivrstični nizi besednih utrinkov, četudi so hipni, s svojo trenutnostjo zajemajo ves pesnikov človeški čas, tako preteklost kot prihodnost ("Večerno branje / poglablja / jutrišnji dan"; "Kje so minula leta? / Darovana so / prihodnosti"). Avtor je občutljiv kot mimoza in vidi lepoto v vsem v naravi, ne le v roži, ki se osipa na kamen, ali metulju, ki lebdi nad rožo kot angel. Prav tako kot v naravnih, še posebno atmosferskih pojavih jo najde v knjigah in umetninah. Umetnost dojema v najbolj vsakdanjem bogastvu, z njo vse na svetu sprejema vdano, premaguje vse stiske in se sprijazni z vsemi bolečinami kot zaprisežen optimist in usklajevalec nasprotij, ki občuti zmagovalca v žrtvi in mu morebiten krč v duši "noče iz ust". Za prave besede pa pravi, da jih zlahka najde, ko mu je v srcu toplina. - Milček Komelj
