Pesniška zbirka Smiljana Trobiša govori o zatišju, ki se ustvarja v kotičku najintimnejšega pogovora z ljubeznijo in ki jo tako pregnantno izraža z verzi: "... le slutim / isto čarobno moč, / ki nosi tebe in mene". To je tudi intonacija za vso zbirko - pridušeno, pol v mislih in pol izrečeno v mislih.
Tako se tudi pesmi breznaslovno prelivajo iz ene v drugo, kajti začenjajo se druga iz druge, so kot glasbene teme s skoraj neopaznimi prehodi. In če mi je dovoljena sinestezija - gre za sanjsko harfo in pastirsko piščal z mnogimi premolki, mnogimi vnovičnimi začetki in melodijami, ki zastajajo sredi fraze, ker se potopijo v misel. Oblaki so seveda scenerija tega nagovora / pogovora. Stvarni in že skoraj karikirani oblaki s sladkorno peno. - Marjan Pungartnik
