La comtesse de Charny (Mémoires d’un médecin #4)

Po ljudskem uporu 6. oktobra 1789 je bila kraljeva družina na silo vrnjena iz Versaillesa v Pariz in nameščena v Tuileries. Kraljica Marie-Antoinette je bila vse bolj nepoštena do Andrée (grofice Charny), ker je spoznala, da bi lahko dogovorjena poroka grofa (ki ga je strastno ljubila) in grofice Charny postala ljubezensko ujemanje. Ko je zapustila kraljičino službo, je Andrée končno odkrila veselje ob poznavanju svojega sina Sébastiena, ploda njenega posilstva s strani Gilberta, ki je tega otroka ugrabil ob rojstvu. Ker je vedel za Gilbertov položaj kraljevega svetovalca, je Sébastien zapustil Villers-Cotterêts, kjer je študiral, in odšel v Pariz v strahu pred tem, kaj bi se lahko zgodilo njegovemu očetu, in se odpravil na pot v družbi Isidoreja de Charnyja, ki ga je poklical njegov brat (grof). Zapustil je svojo ljubico Catherine, hčerko kmeta Billota, junaka napada na Bastiljo, ki je v obupu postal namestnik Villers-Cotterêtsa. Kralj, poln upanja v svoje podpornike, ki so emigrirali, je skušal pridobiti na času tako, da se je zdelo, da sodeluje z ustanovno skupščino, medtem ko je organiziral svoj pobeg in pobeg svoje družine v Montmédy. Toda vrsta smrtnih žrtev je povzročila neuspeh tega poskusa pri Varennesu, kjer je umrl Isidore de Charny, zaradi česar sta uboga Catherine in njun sin ostala sama. Ange Pitou, mlad stotnik nacionalne garde, ki je že dolgo ljubil Catherine, ju je vzel pod svoje varstvo, Billot pa svoji hčerki ni mogel odpustiti, da jo je plemič osramotil. Kraljevo družino so zato 21. junija 1791 aretirali in med ljudskim sovraštvom in žalitvami pripeljali nazaj v Pariz. Ko je bila kraljica na varnem, je grof Charny zavrnil njeno prezahtevno ljubezen in delil popolno srečo z grofico Charny, ki je bila sočutna do njenih preteklih nesreč. Komuna in ljudstvo sta zahtevala kraljevo odstavitev, vendar je ustavna rojalistična skupščina tega ni hotela odobriti. Kralj in kraljica s svojimi manevri, svojim upanjem na obnovitev nekdanje monarhije, vztrajnostjo pri zavračanju dogovora z možmi, ki bi lahko rešili njuno osebnost, če ne bi rešili kraljeve družine (Lafayette, Mirabeau, Barnave itd.), naj bi bili bolj ali manj odgovorni za dogodke, ki bodo vodili v njihov propad.