Songi, ki nosijo ime po znameniti londonski ulici v West Hempsteadu.
Da bi iskal neko absolutno vstopno točko v branje pričujoče zbirke je konec koncev brezveze. Kakorkoli bi si že naj to zamislil, bi avtorja bržkone razočaral. Kaj je sploh presek med Prešernom, Cillo Black, Marijanom Smodetom, Terezo Kesovijo in Ančko Gošnik Godec? Verjetno Matej Krajnc. Pa k temu sploh nisem prištel še vseh bolj ali manj (ne)jasnih/(ne)znanih medbesedilnih karamelic, ki jih mrgoli po knjigi. Tega nisem storil, ker tega niti ne (z)morem. Knjiga s katero imamo opravka ne komunicira na ta način in se ne zanima za tvoje reference, brigajo jo samo njene lastne, pfuj! Ampak: kjer ni favšije je za vse dosti! Tako bi lahko govoril tudi o vseh možnostih, ki jih zbirka ponuja v odnosu do avtorjevega opusa. Nekaj tako rekoč vedno ostaja enako: Krajnčeva zavezanost literarnemu in glasbenemu v najširšem pomenu besede. In morda je tokrat celo še nekoliko bolj tako. Ostaja hiperliteraren in takšen je tudi London na Krajnčevem zemljevidu, kakopak. Je romantičen (ne meglen in ne siv, na vsa usta se je iskril bi pridodal Šifrer in Mežek bi mu prikimal), je mesto Holmesa, Rogerja Daltreya in Elizabete II., Cliffa Richarda in Lorda Byrona itd. itn. Brexit pride in (ne) gre, Boris Johnson je ravno prišel, ampak bo (joj, kdaj bo že to?!) odšel … London je ritmiziran, riman, asonanciran in repetiran. Ne vem, če se je avtor tam s kom srečal, ampak lahko bi za kakšnim vogalom na Muswell Hillu počakal Fairport Convention, brez problema bi peligrali Finchley Road … A ob romantiki zelo pogosto tli nekaj žalosti, nekaj hrepenenja (hojla, Ivan!), nekaj … hm, ganjenosti ali pak ginjenosti? S Krajnčevim pripisom ob koncu zbirke je London vtis v času, iz geografske preide na časovno premico. Je nostalgija, a ne zgolj osebna (več: tisti hipijevski videospot Procol Harum za zlajnano A Whiter Shade of Pale in naša želja, da bi v rožicah bosi hodili po Piccadillyju). Ali drugače: tudi če niste bili v Londonu ali v Moskvi ali v Ločah pri Poljčanah ali zasebnem bazenu tipa, ki je prišel na avdicijo za cover band Bijelo Dugme, a so ga zavrnili … ste lahko nostalgični za točno temi kraji. Fairport Convention sem rekel ... da bi snemali njegove pesmi … Ampak Krajnc jih je že posnel po svoje (pesmi vam poklanjam!, ga preglasi Nace Junkar). Ampak z njimi bi pravzaprav lahko počel karkoli. Ker v London pač greš enkrat na leto, da morda do konca življenja vidiš vsaj kakšno malenkost. No, ta zbirka je presek tega, kar si lasti London kot ena osrednjih prestolnic literature in (popularne) glasbe in tega, kar ima Krajnc za napisati, posneti, povedati itd. Nastane torej na videz po straneh malo, ampak Finchley Road ... premore dovolj napetosti, da lahko z vsakim verzom padeš v novo črno luknjo, pa spet novo, pa spet novo … In nenazadnje niti ne dvomim, da kaj kmalu sledi nov obračun, ki bo še zelo daleč od dokončnega. - ALJAŽ KRIVEC
