Rufus

Rufusu, starejšemu bogatašu in zaslužnemu meščanu, so vsi pravili skopuh.      Pravzaprav Skopuh.      Bil je eden izmed mnogih, ki so šli mimo berača z neprizadetim licem. A on ga je obrnil stran s prav posebnim priokusom, včasih pa je ob tem še zapel odlomek iz poljubne ljudske pesmi, ne glede na vremenske razmere.      Ni bil poročen, šušljalo pa se je, da je imel precej takšnih ali drugačnih razmerij. O stopnjah intimnosti niso razpravljali. Šušljalo se je tudi, da ni imel potomcev, nihče pa ni bil čisto prepričan, ali to zares drži, vse dokler ni stari tega sam izjavil v eni od priljubljenih pogovornih oddaj. Izjavil je: »Potomcev nisem nikoli imel, to mi je bilo prihranjeno!«      Bil je lastnik tovarne obeskov za ključe, ki je dobro šla.      Pravzaprav je bil dolgo lastnik vseh tovarn obeskov za ključe v državi, razen ene, državne. Premišljeval je, da bi odkupil še to. Premišljevanje je uresničil, ko je prišel čas za to. Razvoj zgodovine mu je namreč šel na roko.      Živel je v stari vili na hribu nad mestom. Samo enkrat na teden je prišel v mesto, ko pa se je pojavil, so za njim klicali: »Skopuh, Skopuh!«      Nato je lepega dne izginil. Ostal je le njegov zlati prinašalec Gospod Mastrodom de la Metodrom.