O KLEMATISU. Ni roman, ampak zgodba. To zato, ker je tako zelo kratek in bi lahko bil povest. Kdo bo rekel, da je prehiter, da osebe morda niso dovolj »razvite«, a saj jim ni treba biti – razvijajo se med vrsticami in bralec naj si sam predstavlja, kakšne značaje imajo.
V Klematisu je svet tak, kot bi čez trideset let (ali pa čez pol leta) lahko bil, lahko pa mu tudi ni popolnoma nič podoben. Sama zgodba ne teži k preroškosti, zgolj morda k satiri, pa še to ne nujno. Kaj je torej Klematis? Zgolj knjižica o rastlini, roži, ki ubija, česar v resnici pravzaprav ne počne ali pa vsaj ne na tak način, ali »značajevka« o svetu, ki se razvija, kot narekujejo »platforme«, ki so dandanes drugačne kot nekoč in ki bodo v prihodnosti drugačne kot danes? Kdo bi vedel. Tudi avtor ne ve. Ko je zgodaj jeseni 2019 pisal pričujoče besedilo, se je počutil zelo dobro, kar je bržčas razvidno iz besedila samega. Ima že dve plošči, poimenovani po rastlini (Likvidamber in Tekoma), roman, ki je poimenovan po rastlini (Anthurium), pa recimo, da se je ta tercet moral nekako dopolniti s Klematisom, ki je spet čisto nekaj drugega – ne plošča in ne zelo dolg tekst. Bi pa že pred leti skorajda bil tudi plošča, ki naj bi sledila Likvidambru. To se potem ni zgodilo, bo pa digitalna plošča zdaj sledila tejle knjižici. Našli jo boste na Bandcampu, če boste vnesli avtorjevo ime. Če je ne boste našli, si je avtor najbrž (spet) premislil. Če pa boste pisali na založbo Slušaj najglasnije!, boste morda imeli več sreče. Če je ne boste imeli, si je avtor najbrž (spet) premislil. - Dorothy Lydia Mansferd
