Skapin igra v celjskem gledališču ... in izda tudi nekaj plošč.
STARI SKAPIN IN NJEGOVA PRAVICA. Robert Vors Anton Skapin v popisovanju svojih spominov ni gostobeseden človek, to ugotovimo takoj, ko ošinemo debelino knjižice, ki je pred nami. Ne razgovarja se na dolgo in široko, ne vrta v svoj spomin; pove nam samo osnovne stvari, pa še od tistega kaj pogrešimo. Ne ravno hvaležen avtozapisovalec, bržčas tudi za biografa ne bi bil ravno lahka riba. Življenje pa je imel zanimivo, ni kaj, to ugotovimo že iz teh fragmentov, ki nam jih posreduje. Njegova zgodba je pravzaprav naša “American dream” – iz nič do igralca v mestnem gledališču in celo umetniškega vodje. In ko se mu delovna doba izteče, ga čaka druga kariera na glasbenem področju. Vmes celo absolvira dva študija. Ni slabo za fanta, ki od staršev ni imel pravzaprav nič – nista zgodaj umrla, a tudi prisotna nista bila, avtoritete pa ga tudi ne marajo, saj piše grešne igre in zato leti iz gimnazije in internata. Špekulirajmo: lahko bi že rosno mlad taval po ulicah tedanjega mesta v času pred prvo vojno in med obema vojnama. Lahko bi postal tatič, prestopnik, končal v zaporu ali kakšni poboljševalni ustanovi. A med prvo svetovno vojno gre, še negoden, služit vojaški rok, potem pa se spet postavi na noge – očara mlado vdovo, s katero se poroči in si zagotovi eksistenco. Čeravno med njima vladata, vsaj tako se zdi, ljubezen in občutek pripadnosti, zakonca drug drugega varata, ne da bi si to kdaj priznala, in Skapin ima spet “srečo”: preživi ženo. Preživi tudi drugo svetovno vojno, tako da uprizori neke vrste “zimsko spanje”; temu seveda ne gre čisto zares verjeti, a Skapin očitno noče govoriti, kaj je počel med vojno. Po vojni pa spet kariera, druga žena, s katero ostane in v tem zakonu očitno nima želje in volje, da bi bil z drugimi ženskami; morda zaradi izgube prvežene in občutka krivde, morda nam pač ne zaupa, da ga je tudi v drugem zakonu zanašalo. Doživi visoko starost in spominjanja konča tam, kjer jih je začel: pri vajah za novo vlogo v gledališču, kjer je še vedno aktiven.Ker je protagonist tako redkobeseden, je knjiga pred nami lahko res zgolj kratkoprozna, kot pričevanje, ki ti ga gospod pripoveduje ob kavi, na hitro, v enem “sittingu”. Kot taka je neposreden podaljšek Krajnčeve zgodbe Requiem za gospo Goršičevo iz leta 2009, tudi tam gre za pripoved starejšega človeka, ki živi v predmestju (slutimo, da gre za isto mesto) in izgubi ženo. Tudi on se postavi na noge in doživi visoko starost. Okvir je torej isti, Krajnc se je odločil, da bo Goršičevo zgodbo ponovil iz drugih ust in drugih izkušenj. Knjigi torej sobivata, sta dve plati istega lica; seveda ne gre za avtoplagiat, pač pa za pretuhtavanje obrazca, ki se ga je Krajnc na nek način, spet nekolikanj drugačen, lotil tudi v kratkem romanu Mož, ki se je pogovarjal s plišem (2011). Skapinove zvijače bi torej lahko nakazovale vsaj obris nekakšne trilogije, čeravno se Mož vendarle razlikuje od dveh omenjenih knjig vsaj po tem, da je protagonist/pripovedovalec mlajši in da se v prvi osebi pojavi zgolj v uvodnih fragmentih k poglavjem. Pa vendar se ne moremo znebiti občutka, da gre za vsaj bežno podobnost. Ugotovimo torej, da bo v pričujočem primeru o romanu težko govoriti in tudi avtor sam tekst opredeli kot povest. Druga ugotovitev je ponavljajoča se fascinacija s starejšimi možmi, ki pripovedujejo o svojem življenju, najsi bodo izmišljeni ali ne. Tretja ugotovitev pa je, da je pravzaprav brezplodno tuhtati o raznih aspektih: zgodbo (ali povest) enostavno preberite in če vam bo všeč, jo preberite še enkrat. To je vse, kar lahko svetujem priložnostnemu bralcu. Ker zraven sodi tudi glasba, poiščite še songe, ki jih Skapin omenja v besedilu. Sam jih še nisem slišal, so pa ponavadi dokaj redni sopotniki Krajnčevih proznih del, ki ponavadi k besedilu, kakršno koli že je, dodajo dimenzijo interdisciplinarnosti; ta včasih odkrije dodatne plasti besedila, včasih pa je zgolj dobrodošel dodatek k branju. V obeh primerih ne škodi.Dobrodošli torej v Skapinov svet – bogat je, a to bo-gastvo je, bržčas namerno, zgolj nakazano. Bralec naj si ga sam doriše. Krajnc ni nikoli pisal zares obsežnih tekstov, ker naj ne bi maral pregostobesednih opisov in vlečenja prizorov. Izjavil je tudi, da sam ni pristaš debelih knjig. Njegov slog pisanja je torej zgoščen in jedrnat, bralec pa s tem dobi možnost, da marsikaj doda sam, da na nek način tudi do-soustvari svet, o katerem bere. Kar pa seveda zahteva nekoliko bolj zavzetega bralca.
