Sušna so bila leta brez temnih očal, Roy Orbison

Zbirka, ki je pred vami, je sestavljena iz več kontekstov, t. i. »štirih knjig« – prva knjiga je bila napisana leta 2018 ob petdesetletnici albuma Beggars Banquet Rolling Stonesov, a takrat teh pesmi nisem objavil v samostojni zbirki in jih do letos še tesal, v drugo knjigo je ob čisto novih pesmih vkomponirana letošnja še neobjavljena spomladanska zbirka Oprostite, ampak mene so učili, da je treba v trgovini vedno dvignit slušalko, če zvoni telefon, tudi če imaš cel kup strank v vrsti pred blagajno, tretja prinaša takisto letošnjo še neobjavljeno poznozimsko predkoronsko zbirko Weldon Myrick (ta je za vaju, Jane in Miha!), sicer posvečeno mojstru pedal steel kitare Weldonu Myricku (1938-2014), ki je bržčas najbolj znan po sodelovanju s Connie Smith, četrta pa se s čisto novimi pesmimi, nastalimi novembra letos, posveča variacijam na opus Roya Orbisona kot nekakšno nadaljevanje Orbisonetov (2006), le da v bolj aktualnem in angažiranem smislu. Pri konceptu zbirke, podnaslovljene pesmi, sentence in songi, sem pazil, da je rdeča nit v ozadju vedno glasba in da se skozi številne reference in obrazce, rimane in nerimane, sprehaja dandanašnja vsakdanjost, ki lahko najde svoj odmev tako v »beraški gostiji« kot v potrošniško-enoumski absolutistični blaznosti sodobnega dremanja. Pesmi Roya Orbisona, duh Weldona Myricka in druge osebe/osebnosti, ki jih srečujemo v tejle zbirki, nosijo na sebi torej novo »masko« zeitgeista, za katerega bomo šele videli, v katero stran se bo prevesil.