Trobiševi svobodno sproščeni, v ritmičnem besednem toku razprostranjeni in mestoma tudi na notranje rime oprti verzi se berejo kot osebna človeška zgodba, kot zaporedje duhovnih stanj, dvomov, obupa, tresljajev, padcev in dvigov.
Pisec jih ob vsej biblijski privzdignjenosti niza spevno umirjeno, pri čemer upesni tudi blagodejnost tišine; a jih ponekod stopnjuje tudi v patos. Predvsem pa ta stanja sproti nadzoruje kot edinstveno pot svoje duše, ki jo usmerja v srečen cilj le zaupanje v večnost. To večnost sluti v vseh zemeljskih lepotah, ki jih doživlja kot rajsko idilo, a davek za lepoto mu je tudi bolečina, kot je bila pred njim že tolikerim pristnim ustvarjalcem, med likovnimi umetniki na primer Jožetu Plečniku in nazadnje Janezu Berniku. Med besedno slikanje in pojmovnost razpeti Trobiš pa bolečino doumeva celo kot skupni imenovalec življenja. - Dr. Milček Komelj
