„... Prvo noč je žena prebedela. Ni mogla zaspati, niti si tega ni želela. Sredi tolikšnega neznanega sveta je bila brez opore. Ni trpela zaradi tega, da z nikomer ne govori. Navajena je bila med boleznijo preživeti tudi po več dni, ne da bi slišala svoj glas. Sprva bi se prestrašila, začudila. Glas bi se ji zdel tuj, ne povsem njen, kot da ne prihaja iz njenih ust, kot da obstaja zunaj nje, samostojno lebdi v bližini njenih ustnic in jo na ta način vara. Vedela je, da gre zgolj za malenkost, najmanjše nelagodje, ki se je naključno pojavilo hkrati z boleznijo, in da temu ne sme pripisovati pomembnosti ali trošiti moči za nekaj, kar ni bistvo bolezni.
Samozavest je ni zapustila, saj odkar je zapustila naselje, je bolezen mirovala. Ni se ne spuščala ne dvigovala. Ostajala je na isti, resda opazni ravni, vendar z očitnim namenom, da ne gre globlje in se izgubi v notranjosti telesa, kot je to počela prvih dni, ko se je širila in prilagajala. Ženska se je privadila na težo in na nevidno oteklost. Lahko je z njo spala, ne da bi se nemirno obračala levo in desno, vendar se je zbujala brez nje v telesu in že drhtela, ne verujoč v čudež, hkrati pa se trudila, da bi verjela. To je bil trenutek, čas, ki je hipoma minil, in bolezen, brez kakršnih koli znakov, da je za trenutek izginila, se je znova naselila v kosti, kri in meso. Kolikor se je potem budno, razumno in potrpežljivo trudila opaziti in zaznati ta nenavadni, rahlo neprijetni trenutek izgube bolezni in njenega nerazumljivega vračanja, popolnega vračanja v telo, ji tega ni uspelo ujeti, preučiti, izkoristiti in zavreči, kot je nekoč ujela, preučila in izkoristila druge prevare bolezni. Prevare od prej. In to jo je začelo skrbeti, začela je temu pripisovati zadnji, najtežji pomen...“
