Človek bi mislil, da bo kaj drugače na svetu, če ti umre prijatelj. Da se bo pojavilo kakšno znamenje na nebu ali na zemlji, vseeno kje, isto sranje je, gor in dol, v to sem prepričan. Misliš, da bo več zraka, ker je eno mesto prazno, ampak tramvaji so kot pločevinke za sardine, množica se reži kot nora, tipi probavajo z bejbami, ki jih še v Tunguziji noben ne bi hotel, življenje teče naprej, kot da se ni nič zgodilo, kot da je vse super in se pripravljamo na tekmo, ker je napoved dobra, ker ne bo deževalo. Nič od tega vam ne bi povedalo, da nekoga ni več med nami in da ga po vsej verjetnosti ne bo nikoli več. Razen če ne verjamete v vstajenje. Potem je zadeva že bolj komplicirana. Vesel prostor za čaščenje in množico, ki ni grešila, za idiote, ki nikoli niso uživali in se brcali kot mi fantje. Zato me vstajenje ne navdušuje. Vedno pravim: živeti je treba, ostalo pa ni moja stvar. Glistova smrt je dobra lekcija zame! Vse je ali pa ni, tako kot prej. Nič nisem profitiral, če se lahko tako izrazim. Glista bi me razumel, ne bi se jezil. Stavim, da bi razmišljal enako kot jaz ..."
Stari dečki je nadaljevanje romana Kužiš, stari moj.
