"... Ga je takrat resnično imenovala za morilca ali se mu je le zazdelo? Ni mu bilo žal, da mu je to besedo obtožbe namenila. Še nikoli mu ni spregovorila tako neposredno in pristno! Kot hči očetu.
Mar ni storil vsega, da bi se zbližala, da bi jo zadržal v svojem življenju? Končno se to uresničuje. Mar ni iz svoje skromne domišljije izvlekel nepojmljivih podrobnosti in slik? Usmrtitve Maslina ne bi nobena priča opisala z večjo zvestobo. Bila je srečna, očarana, medtem ko ji je pripovedoval. Z njegovo pomočjo je še močneje vzljubila svojega očeta, in upal je, tudi njega, Pavla Polara.
Nikoli več je ne bo mučil niti izsiljeval moški v beli srajci, kateremu se je predajala samo zato, da bi iz skrivnega arhiva prišla do gradiva o svojem očetu. Vse to je zdaj odveč, nepomembno, nepotrebno. Sabina je prišla do resnice in tu se je treba ustaviti, kajti naslednji korak bi že lahko bil korak v domišljijo.
Vse je rešeno, saj se ne bo branil. Privolil bo, da ostane v njenih očeh in mislih za večnost tretji vojak v strelskem oddelku, ki strelja na Maslina..."
