Nove dogodivščine junakov romana *Kužiš, stari moj* in *Stari dečki*
„... Srečanje z gospodom Furlanom tam zgoraj, na Rebru, je Glisto povsem zmedlo. Zbegal se je, skoraj izgubil koordinacijo gibov. Neprestano je premišljeval (precej zmedeno in preskakujoče, torej suho sanjaril) o možnosti, da bi se tudi njemu v življenju zgodilo kaj kul in izjemnega, da bi mu mali padel v med. Družinsko življenje ga ni več zanimalo in privlačilo. Julija je bolehala in noč in dan srkala zeliščne čaje, ki jih je kupovala pri zeliščarju na tržnici. Prijatelji ga niso imeli s čim opogumiti in razveseliti. Tudi njim ni šlo nič bolje. Spomini so se iztrošili in obrabili. Novih niso ustvarjali. Volja do pohajanja in tipanja je opešala. Kako bo, ko pride dan brez spominov, ko jih bo mučilo zgolj življenje, pa ne bodo imeli kam skriti glave in pobegniti? Seveda, takšna razmišljanja Glisti niso vzela volje do življenja, a slutil je, kaj je pred vrati: dekintirana starost, brezzobi zeh, če dvigalo ne bo delovalo. A gospod Furlan, čeprav frajer pri sedemdesetih, ne priznava učinka starostne gravitacije, ampak se gizdalinsko šopiri in zvija, važič, pije, obhaja nočne lokale, se zrači, oblači mondeno, spi minimalno, je, kar se mu zahoče, tudi šrot in kamenje ...“
