Kupanje s Katarinom

"... Stali smo na kamnitih ploščah. Para je šla iz naših teles. Žgečkala me je trava, ki se je prebijala skozi plošče. Zato sem divjal in skakal. Bežal sem, ne vedoč, kaj bi v zraku, pomešanem z drobnimi dežnimi kapljami. Počepnil je in vrgel eno nogo, nato pa drugo na trebuh ter se s konicami prstov poskušal dotakniti svojega nožnega palca. Nisem se mogel upreti bazenu, saj je bilo prijetno in pomirjujoče. Začutil sem, kako mi voda greje ušesa in lica, kot mi kakšna spretna ženska roka teče po hrbtu. In medtem ko je dež padal na moje čelo in nos, so bili drugi deli mojega telesa zaščiteni in predani tako starodavnemu užitku, da sem se za trenutek ustavil in spoznal vse nenavadnosti tovrstnega kopanja po dnevu, polnem nadomestkov: plastika tistega obskurnega hotelčka, ki stoji v dežju ob vznožju gradu in brez življenja strmi v zaprta okna, za katerimi se sprehaja trmasti boter. Vsa cena tega preliva, tega bega v drugo, tekoče stanje. Zdravilni dotik neokrnjenih spojin in raztopin iz zemeljskega drobovja. Sok njegovega želodca. Voda, segreta z magmo in razbeljenim pepelom. Naša izletniška utrujenost se je izgubila v iztokih vode, ki so se počasi spuščali in puščali sledi na skalah tolmuna. Potrebuje vso noč, da gre tja, kjer nenehno valovi in utripa. In zapustili bomo toplice in drseli po asfaltu z razbeljenimi in mokrimi prsmi, pazduhami, dimljami, po jodu zaudarjajočimi, težkimi glavami in žveplenimi mišicami ...«