Starac

»... Kadar mu slabo vreme ne prepreči, ali ga delo ne zadrži v stanovanju in se od njega utrudi in izgubi voljo, se Valent spusti na ulico. Že vnaprej ve, da na ulici, med ljudmi, ki ga ne opazijo, ne bo doživel nič lepega ali posebnega. Poleg tega pa so njegova merila drugačna in jih ne more aplicirati na to, kar se danes dogaja okoli njega. Preteklost, ki je bila nekoč zanj prihodnost, je izpolnil, kot je najbolje znal in mogel, zdaj pa je prepozno, da bi oblikoval drugačen konec. Na ulici, kjer je nevpadljiv kot obcestna luč ali koš za smeti, opazuje, kaj se dogaja. Ljudem srednjih let na obrazih tli nekakšna žalost in nezadovoljstvo. Sive imajo obraze in sive so njihove obleke. Starec si brez naglice nadene izvrstno ohranjeno obleko, ki se zdi neuničljiva. Skrivnost je v tem, da jo, takoj ko se vrne, obesi na obešalniku in pospravi v omaro. Tako porabi več časa. K obleki vedno doda še kravato, ki prepreči, da bi nenaden sunek vetra prišel skozi ovratnik in udaril v rahlo prepotene prsi. Proti koncu njegovega sprehoda po ulici pogosto občuti kapljice znoja. Potem se počuti šibkega, slabotnega ...«